Štirje kovači
Ansambel Štirje kovači so radijski poslušalci po vsej Sloveniji spoznali sicer šele po letu 1964, nekako hkrati z ansamblom Lojzeta Slaka in s Fanti treh dolin. Franc Šegovc, vodja ansambla pa pravi, da se je njegova glasbena skupina pod tem imenom pojavila prvič že leta 1954 in nekateri člani so igrali domačo glasbo tudi že prej.
Pred ustanovitvijo svojega ansambla je Franc Šegovc igral v ansamblu Maks. Leta 1954 mu je Maks Klančnik prepustil vodstvo, in ker so bili vsi člani kovači, se se imenovali Štirje kovači.
Nastajale so prve izvirne skladbe. Franc Šegovc je prvo napisal na Štefanovo leta 1952 - Hrepenenje.
Že leta 1955 so naredili prvi posnetek za radijsko ddajo Za našo vas. Tedaj so kot štirje muzikantje, kot Štirje kovači, nastopali Maks Klančnik, saksofon, Tine Lakovšek, trobenta, Viktor Breznik, bas in Franc Šegovc, harmonika.
Leta 1965 so posneli svojo prvo malo ploščo. Kot kovači so se fotografirali v neki kovačiji na Ježici.
Štirje kovači so trikrat odšli na daljše gostovanje po ZDA in Kanadi, dvakrat po zahodni Evropi, krajših nastopov po Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji in nekdanji Jugoslaviji pa so imeli nasploh veliko.
Kot pevka je od leta 1972 naprej v ansamblu Šegovčeva žena Hermina.
Med najbolj uspešne skladbe štejejo pesmi Na pavrah, Pridi zvečer, Kam le čas beži, Rženova Tinka, Moji mamici, Kovaška.
Vse melodije, čez šesto, je napisal in priredil vodja ansambla Franc Šegovc. Besedila je na začetku pisal Tine Lakovšek, pozneje pa največ Zora Založnik in Anica Rader, pa tudi Marjan Stare in Ivan Sivec, čez petdeset jih je napisal Franc Šegovc sam.
DISKOGRAFIJA
LP (velike plošče):
Štirje kovači (1967)
V vinskem sodu (1969)
Čez Štajersko (1970)
Na Golteh (1971)
Pesem doline (1972)
Pohorje v tišini (1974)
Ansambel Štirje kovači (1974)
Ansambel Štirje kovači (1976)
Luči Slovenj Gradca (1980)
Zdaj pa vem (1982)
Moj sin, kdaj vrneš se? (1988)
20 let polk in valčkov
EP (male plošče) in singli:
Na paure (1965)
Žalostno dekle (1966)
Igrajo in pojo (1968)
Očetov star klobuk (1971)
Sosedovo dekle (1973)
Mama te rože so zate (1974)
CD-ji / kasete:
Nič ni večno (1995)
Vso srečo, prijatelj! (1996)
Pred ustanovitvijo svojega ansambla je Franc Šegovc igral v ansamblu Maks. Leta 1954 mu je Maks Klančnik prepustil vodstvo, in ker so bili vsi člani kovači, se se imenovali Štirje kovači.
Nastajale so prve izvirne skladbe. Franc Šegovc je prvo napisal na Štefanovo leta 1952 - Hrepenenje.
Že leta 1955 so naredili prvi posnetek za radijsko ddajo Za našo vas. Tedaj so kot štirje muzikantje, kot Štirje kovači, nastopali Maks Klančnik, saksofon, Tine Lakovšek, trobenta, Viktor Breznik, bas in Franc Šegovc, harmonika.
Leta 1965 so posneli svojo prvo malo ploščo. Kot kovači so se fotografirali v neki kovačiji na Ježici.
Štirje kovači so trikrat odšli na daljše gostovanje po ZDA in Kanadi, dvakrat po zahodni Evropi, krajših nastopov po Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji in nekdanji Jugoslaviji pa so imeli nasploh veliko.
Kot pevka je od leta 1972 naprej v ansamblu Šegovčeva žena Hermina.
Med najbolj uspešne skladbe štejejo pesmi Na pavrah, Pridi zvečer, Kam le čas beži, Rženova Tinka, Moji mamici, Kovaška.
Vse melodije, čez šesto, je napisal in priredil vodja ansambla Franc Šegovc. Besedila je na začetku pisal Tine Lakovšek, pozneje pa največ Zora Založnik in Anica Rader, pa tudi Marjan Stare in Ivan Sivec, čez petdeset jih je napisal Franc Šegovc sam.
DISKOGRAFIJA
LP (velike plošče):
Štirje kovači (1967)
V vinskem sodu (1969)
Čez Štajersko (1970)
Na Golteh (1971)
Pesem doline (1972)
Pohorje v tišini (1974)
Ansambel Štirje kovači (1974)
Ansambel Štirje kovači (1976)
Luči Slovenj Gradca (1980)
Zdaj pa vem (1982)
Moj sin, kdaj vrneš se? (1988)
20 let polk in valčkov
EP (male plošče) in singli:
Na paure (1965)
Žalostno dekle (1966)
Igrajo in pojo (1968)
Očetov star klobuk (1971)
Sosedovo dekle (1973)
Mama te rože so zate (1974)
CD-ji / kasete:
Nič ni večno (1995)
Vso srečo, prijatelj! (1996)
Viri: Vsi najboljši muzikanti I, 1998